Dogaja nam!Festival LOLA 2025 v Sarajevu

(pa Baščarščija, dr. Nabil, počena očala in al dente!)

Za nekatere je bil to prvi nastop z zborom, nekateri so prvič obiskali Sarajevo, prvič tudi jedli ta prave čevapčiče! Ja, za nekatere izmed nas je bilo res vse prvič, naša zasedba je tako pogumno krenila v ta projekt s kar 20 novimi rekruti … ehm, pevkami in pevci.

Z vso resnostjo smo se torej lotili programa. Z notami. Z nastavkom od zgoraj. Z natančnim sledenjem roki naše zborovodkinje. Kdaj tudi s premešanimi kartam… ehm … sosedi (večini basov je prav fajn kdaj zamenjati svojega soseda s kakšno altistko ali/in sopranistko, na primer!).

Slab teden pred odhodom smo se prerazporedili po kombijih. Imena si je izmislil kdo drug kot naš prvi bariton (in neuradni fotograf) zbora. Adagio, Coda, Subito … Pisec te kolumne sem pristal v kombi Andante. A že po nekaj km (verjetno zaradi lakote) se je ime skupine spremenila v Al dente. So-potnik Toni je že vedel, kajti samo njemu uspe dobiti opravičilo za izostanek od vaj zaradi pršuta, ko mu ta pade na nogo. A paranormalno raje prepustimo agentom iz Dosjejev X.

Verjetno je vsak kombi (ter vozeča se skupina) doživela marsikaj na tem skoraj 8-urnem popotovanju od Litije do altroke Čateža. Osem ur je ravno prav, da se v kombiju na smrt skregamo ali pa sprejmemo vso drugačnost posameznika in iz tega naredimo nor žur. No, skregal se menda ni noben kombi, vsi šoferji so opravili odlično delo in varno smo prispeli v hotel nekje v »downtown« Sarajevu. Nekateri že v četrtek, večina pa dan kasneje.

Ne me spraševati po zvezdicah, je pa hrana bila okusna, natakarji pa zabavni, sobe spodobne, le bife v recepciji je imel premajhen hladilnik za vse osvežilne pijače, ki so po opravljenem nastopu prehitro pošle. Pa da ne bo pomote; v taistem hotelu je bil nastanjen še en (ali celo dva?) zbora, ki je kot v diskontu kupoval pivo na tistem hotelskem šanku.

Tisto soboto po koncertu se je v salonu hotela zgodila prava bitka talentov. Hrvaški Petar wanna be Grašo iz perspektivnega zbora je res dobro sviral kitaro (moja strokovna ocena) in vrtel popevke, da so dame kar vreščale. A kaj kmalu se je zgodilo nekaj neverjetnega. Naš Toni je od nekje privlekel frajtonarco in postal – Frajtoni! Sledil je preobrat epskih razsežnosti, Hrvati so z nami začeli peti Kekca in Regiment, leporasli Clapton iz konkurenčnega zbora se je pridružil Frajtoniju in složno smo prepevali repertoar vse od Vardarja pa do Triglava. Za konec nas je še nekaj jeklenih ostalo in za lahko noč (ali dobro jutro) zapeli Dajte dajte. Sicer je Alenka nekaj poskušala dirigirati, a mi smo si vzeli t.i. umetniško svobodo in tisto jutro je nastal sff (super-forte-fortissimo).

Seveda smo si vzeli tudi čas za voden(!) ogled Baščarščije, okusili dobrote sarajevske kuhinje in srkali pravo turško kavo. Postreženo v bakrenih šalčkah in đezvicah. Kljub temu, da so me po jutranjem sobotnem teku oklicali za samomorilca, sem v tej urici videl Sarajevo še iz druge plati; posledice vojne so sploh vidne na pročeljih stolpnic, po drugi strani pa bogate džamije, veliko prometa in olimpijski krogi, ki te popeljejo v nek drugi čas. Vseeno ima to mesto svojo dušo in niti za trenutek se nismo počutili neprijetno, nasprotno, na nek način smo se počutili kot doma, tudi zaradi gostoljubnosti prirediteljev.

Sobotni nastop smo pričakali malce napeti, tudi Alenka ni našla trajne rešitve za počen okvir njenih očal, a samooklicana tehnična ekipa zbora je naredila vse, da so nastop zdržala. Tilen (spet mi, baritoni) je pred nastopom kot pravi duhovni vodja z neverjetnim govorom kot sam Martin Luther King vlil v nas pogum in energija je na odru bila res tista prava – skupni vdihi prav tako! Pa pustimo kakšne majhne napakice (ki jih sliši samo zborovodja). Občinstvo nas je nagradilo s takšnim bučnim aplavzom, da so nam šle kocine pokonci. Tako smo odpeli Škrjanček poje, Father Thunder, Visoki rej, Škrinja orehova, Fčelica zletela, Ta druml’ca je zvomnala, Na gori je moj dom ter Golema Č’čkalica.

Epilog: svoj prvi nastop z Madrigalisti je bil za marsikaterega nekaj posebnega. Neizmerno smo uživali pri (kdaj tudi napornih) vajah in na koncertu, ter predvsem v tistem času, ko smo se družili in odkrivali skrite kotičke Sarajeva. V tem zboru smo res pevke in pevci iz vseh vetrov in prepričanj, a združuje nas to, da imamo radi takšno glasbo in uživamo v petju.

In ne, na srečo dr. Nabila nismo potrebovali!

Prispevek napisal: Vasja Markič
Fotografije: LOLA festival Sarajevo, Madrigalisti
Sarajevo, 5., 6. in 7. december 2025