Dogaja nam!Tuzla 2026

Kdaj moramo Madrigalisti res stopiti skupaj in vsak zase pokazati svoj maksimum? Na tekmovanjih, letos v Tuzli. Po tednih, če ne mesecih, vadenja, piljenja, utrjevanja, snemanja, učenja na pamet in vsega preostalega drila smo se v petek, 22. 5. usedli v kombije in se odpeljali Bosni naproti. Tisti, ki so odrinili že zgodaj, so imeli možnost že raziskati Tuzlo in se zvečer malo pozabavati, drugi nesrečneži pa so prispeli šele v poznih nočnih urah. V soboto zjutraj so nas ne glede na količino spanja vse čakale vaje, vaje in vaje, ki smo jih v skladu z improvizacijsko naravo naše organizacije izvedli kar v parku pred tekmovalno lokacijo, Bosanskim kulturnim centrom.

Seveda smo v obvezni pavzi za kosilo imeli možnost preizkusiti slavne bosanske čevapčiče in raziskati mesto, kjer se z džamijami, pravoslavnimi in katoliškimi cerkvami resnično prepletajo različne veroizpovedi in kulture, vsem pa prija oddih na lepo urejenih kopališčih v edinih slanih jezerih v Evropi. Svoj lonček k lokalni kulturi prispeva tudi Slovenska skupnost Tuzla, ki nam je prijazno odstopila svoje prostore za večerne vaje.

Tekmovalni dan D je bil v nedeljo, ki se je že zgodaj začela z zadnjo vajo pred našim dopoldanskim nastopom. Opolnomočeni z vzpodbudnimi besedami naše zborovodkinje in člana Janeza smo s 100% koncentracijo stopili na oder in dali vse od sebe. Z nastopom smo bili zadovoljni, a smo se ob poslušanju drugi zborov, še posebej APZ France Prešeren iz Kranja, zavedali, da s takšno konkurenco zmaga še ni zagotovljena.

Med kosilom in zasluženim počitkom v centru mesta smo dobili veselo novico, da smo se uvrstili v Grand Prix tekmovanja. Ta del je bil organiziran kot koncert, tako da smo imeli možnost slišati tudi vse ostale zbore, ki so se uvrstili. Navijali smo za otroške zbore iz Slovenije in Hrvaške, ki so s svojo igrivostjo in simpatičnimi koreografijami otoplili naša srca ter poslušali kvalitetne izvedbe mešanih zborov in vokalnih skupin iz Madžarske, Slovenije, Srbije in Hrvaške. Zadnji smo bili na vrsti mi in bili relativno zadovoljni s svojo izvedbo, a nesigurni, da bo dovolj za prejem glavne nagrade tekmovanja.

Na sledeči podeliti smo nestrpno čakali na rezultate. Prva potrditev kvalitete našega nastopa je bilo zlato priznanje z 97 točkami, bili smo najboljši v svoji kategoriji. Prejeli smo še nagrado za najboljšo izvedbo moderne skladbe (Dies Irae, Zdeněk Lukáš) in skladbe starega mojstra (This sweet and merry month of May, William Byrd). Kdo pa bo prejel Grand Prix? V dvorani je vladala velika napetost… Ljubljanski madrigalisti!!!

Sledilo je veselje, slikanje in še zadnja izvedba pesmi po izbiri – na šok naše zborovodkinje Alenke Podpečan smo izbrali Dies Irae. Za pravo praznovanje pa nam je v Tuzli žal zmanjkalo časa – zaradi pozne ure so nas organizatorji hitro vrgli iz garderobe, čakala nas je pa še dolga nočna pot domov, kamor smo prispeli šele okrog 4h zjutraj. Pa nič zato – na naslednji vaji so nas vodstvo zbora in zborovodkinja presenetili s torto in baloni, s čimer smo nadomestili tuzlansko praznovanje.

Zapisala: Živa Alif.
Fotografije: Janez Kotar, Štefan Souidi.
Tuzla, 24. maj 2026.